Bitka pri Mrzli reki, 5. in 6. september 394

Bitka pri Mrzli reki predstavlja prelomnico v zgodovini, ki ni zaznamovala le podobe doline in antičnega slovenskega prostora, temveč nadaljnji razvoj celega zahodnega sveta. Spopad je bil zaključek državljanske vojne med cesarjem Teodozijem in proticesarjem Evgenijem, v njem pa so pomembno vlogo odigrala številna barbarska ljudstva, ki so kot najemniška vojska sodelovala na obeh straneh. Bitka ni pomembna le za izid državljanske vojne, njen razplet je globoko zaznamoval versko podobo Evrope in sveta, saj si je s Teodozijevim uspehom krščanstvo utrlo zmagovito pot v zgodovino.

Na čelu krščanske vojske je stal sam cesar Teodozij, ki je na vzhodni prestol rimskega cesarstva sedel leta 379. Teodozij je bil kristjan in vnet zagovornik katoliške pravovernosti. Leta 392 je prepovedal poganstvo in uzakonil krščanstvo kot edino dovoljeno veroizpoved v imperiju.

Teodozijeva vojska je štela okoli stotisoč mož, med njimi so bili tudi številni barbari, poleg Hunov in Alanov tudi približno 20 tistoč Gotov. Taktično-strateške niti je imel v rokah general Stilicho. Teodozijeva vojska je v boj krenila sredi maja 394 iz Konstantinopla, današnjega Carigrada.

Pogansko vojsko, številčno šibkejšo od Teodozijeve (okoli 30 do 40 tisoč vojakov), je vodil Evgenij (Evgenij Flavius), sprva kristjan, učitelj retorike, ki ga je leta 392 za (proti)cesarja oklical vojskovodja in dvorni vsemogočnež Arbogast, po rodu Frank. Evgenij je krenil v boj odločen braniti vero očetov in vrednost, na katerih je počival tisočletni Rim. Njegova vojska je krenila v spopad iz Mediolana (današnjega Milana).

Tretji 'vpleteni' je Frigidus, reka, ki se je z bitko na njenih bregovih zapisala v zgodovino. Frigidus ali Mrzla reka, ki je od izvira do izliva vrisan na Tabuli Peuntingeriani, barvni karti cestnega omrežja rimskega imperija iz 3. stoletja, je naš Hubelj ali Vipava, morda kar obe reki skupaj. Po njem so Rimljani poimenovali tudi cestno postajo (mansio Fluvio Frigido), prvo rimsko civilno naselje na tleh današnje Ajdovščine.

Čeprav se je spopadlo okrog 150 tisoč vojščakov, pa se do danes ni našlo otipljivih dokazov, kje točno naj bi se bitka razvijala. V Vipavsko dolino jo umeščamo predvsem zato, ker skoraj vsa antična poročila o bitki kot odločilen dejavnik vpletajo - burjo! Po prvem dnevu spopadov se je vojna sreča nasmehnila Evgeniju. Teodozij naj bi bil tik pred vdajo, toda zjutraj je privšala strašna burja, ki je Teodozijevi vojski dla zalet, Evgenijevim vojakom pa trgala ščite iz rok in obračala sulice in puščice v lastne vrste. Potemtakem je jasno, da se je lahko takšna bitka dogajala le nekje na zgornjem Vipavskem.

Nenaden pojav burje je v rime spravil tudi pesnik Klavdij Klavdijan iz Aleksandrije:

Severni veter - po tvoji zaslugi s plani privršal je,
čete sovragov zasul z ledeno nevihto, puščice
k strelcem usmerjal nazaj, v vrtincu jim lomil je kopja ...
frigidus barvo vodo spremenil, pod kupi mrličev
skoraj zastal, ko ne bi ga kri deroča pognala.

 

 

Share